DAMIJAN KRACINA Napačna ladja / Wrong Ship Galerija Božidar Jakac - 29. 9. 2023 - 25. 2. 2024 Napačna ladja? Miha Colner Razstava Napačna ladja umetnika Damijana Kracine pripoveduje fiktivno zgodbo o človeškem napredku in zmožnosti civilizacije, da preživi in se vedno znova vzpostavi na novo. Predstavlja subjektivni pogled v potencialne prihodnosti družbe in planeta, premišlja o hitrem napredku in zmožnosti človeške vrste po pokoritvi svoje okolice. Zato so interpretacije njegovega v prihodnost zazrtega celostnega dela povsem odprte, večznačne in nedoločene, pričujoča zgodba pa je zgolj ena izmed mnogih. V njej je vsaka podobnost z resničnostjo nedvomno naključna. V zgodovini človeške vrste se je pogosto uveljavljalo prepričanje, da je bilo v preteklosti znatno boljše in da so nekoč obstajale elegantne rešitve, četudi morda dokaj primitivne in preproste, za vse probleme. Pa vendar je družba naposled nepreklicno prerasla to floskulo. Iz perspektive geološke zgodovine je bilo nekoč čisto zares mnogo boljše (pa tudi slabše, odvisno pač od obdobja). V času sodobnih in naprednih civilizacij je planet po dolgotrajnem izkopavanju, pridobivanju, plemenitenju in unovčevanju najrazličnejših virov postal skoraj neprimeren za življenje; za takšno življenje, kot so ga ljudje znali in hoteli živeti. Pa vendar je, glede na situacijo, planet zdržal dokaj dolgo. Zgodovinarji so ugotovili, da so ljudje uspešno gospodarili planetu že tisoče let. Obremenjevanje okolja se je začelo že davno, v času prvih znanih civilizacij in skupnosti, ko so ljudje v želji po pridobivanju obdelovalne zemlje požigali gozdove in krčili rastje, da bi nahranili potrebo po materialni rasti in da bi pridobili zadosti potrebščin za vseskozi naraščajočo populacijo. Naposled se je število ljudi na planetu tako invazivno povečalo, da se je uveljavilo mnenje, da poti nazaj ni. Niti nekatere kataklizmične vojne, pogromi, lakote, poplave, potresi in epidemije niso uspele ugonobiti dovolj ljudi, da bi se vzpostavilo vzdržno ravnovesje. Vsi so še vedno nenehno hoteli več in še. In v družbi, kjer vsi želijo isto stvar – gmotni uspeh in slavo – se menda prav nič ne more spremeniti. Ekonomska logika neskončnega napredka je vsako leto zahtevala nekaj procentov več vsega, ker je to bojda nujno za kakovostno in človeka dostojno življenje. Oblastniške strukture, povezane v nacionalne države in korporativne kraljevine, so potrebovale vse več ljudi, da so lahko hranile lastne interese. Dogme pač potrebujejo sledilce za opravičevanje svojega obstoja. Na drugi strani se je skozi zgodovino izoblikovala splošna kultura, ki je narekovala princip, po katerem je vsako stvar mogoče meriti le z monetarnimi sredstvi, medtem ko so ostale nestvarne in virtualne vrednote po dekretu prenehale obstajati. Antisocialno vedenje se je začelo tudi konkretno nadzirati; ljudje, ki niso dovolj cenili uspeha ter možnosti posedovati še in vse več, in tisti, ki niso obvladovali poslovnega vedenja, so obveljali za nevarne sociopate, ki so bili za njihovo lastno dobro in varnost celotne družbe bodisi v institucijah bodisi v domači oskrbi. Mnogi so se menda uspešno skrivali v družbi in hlinili normalnost. V takšnem okolju je začelo zmanjkovati vsega. Najprej so prenehali kopati premog, nato črpati nafto, saj je družba prehajala v rabo čistejše energije. Nato se je ob pomanjkanju čistejših in obnovljivih virov in nadaljnjem povečevanju populacije ponovno začelo kopati premog in črpati nafto, da so lahko iz njiju kljub izgubam v procesu ustvarjali čisto energijo. Ko je zmanjkalo tudi tega, se je začelo za gorivo uporabljati kar koli, od umetelnih tvarin do biomas. Svet se je zaradi vseh intervencij segrel in malone izgorel. Temperature so naraščale, puščave so se razširile in vedno večje površine sveta so postale neprimerne za življenje, a se ljudje kljub vsem tem indicem niso mogli odreči svojim železnim navadam in razvadam. Ena razširjenih dogem je bila, da bo svet zaradi ljudskih aktivnosti nekoč do popolnosti uničen in da od življenja ne bo ostalo prav nič. A svet je še vedno trmasto obstajal. Čeprav je zgodovina nakazovala, da so ogroženi predvsem ljudje, saj so imeli velike potrebe in veliko potrošnjo, medtem ko so mnoga druga živa bitja ob bolj skromni porabi virov zlahka preživela, se je dogma ohranjala skozi generacije. Kako tudi ne. Človeštvo je namreč v procesu svojega vladanja planetu uspelo uničiti mnoštvo živalskih in rastlinskih vrst, a ne prav vseh. Nekatere najbolj uspešne so preživele in se nemara pripravljale, da po dokončnem odhodu ljudi zavladajo svetu, vendar proces devastacije še ni bil končan. Nagon je bil preprosto premočan. Še je čas, da za ljudmi ne ostane nič. A čas se je iztekal, zato je bilo treba začeti verovati tudi v svetlo prihodnost. Zavoljo nezadržnega propada in pomanjkanja dobrin, ki bi jih bilo moč potrošiti, so se veliki magi, menedžerska klasa, ki je bojda izkazovala genetsko superiornost na ravni nebrzdane proizvodnje in potrošnje, odločili, da bo človeštvo – ko bo napočil idealen čas za to – koordinirano zapustilo planet in poskusilo srečo drugje, na nekem morda večjem vesoljskem telesu, ki v svojih nedrih nemara skriva dovolj surovin za dolgotrajno razsipno življenje milijard (nekdanjih) Zemljanov. Za takšen podvig je bila potrebna enormna flota, velika armada vesoljskih plovil, ki bodo omogočila veliko migracijo; če ne bo moč evakuirati vseh, bodo rešeni vsaj tisti najuspešnejši oziroma genetsko superiorni pri doseganju monetarnih uspehov. Javno še vedno neizrečena težava pa je bila usihajoča mentalna sposobnost ljudi, ki so večino miselnih aktivnosti porabili za razmišljanje o gmotnem uspehu in družbenem statusu. Oboje se je pridobilo zlasti s transakcijsko izmerljivimi dejavnostmi kopičenja materialnih dobrin, medtem ko so bile vse nerentabilne aktivnosti postavljene na stran. Možgani so kot mišica – če niso v uporabi, zakrnijo in izginejo. To se je menda zgodilo človeški vrsti zavoljo popolne komodifikacije življenja; avtomatizacije najbolj preprostih miselnih procesov, krnitve spomina in odvisnosti od nenehnih čutnih impulzov. Ljudje so torej postali relativno neumni, neuki, kretenoidni in brez smisla za humor. To pa verjetno ni optimalen trenutek za odhod s planeta, saj brez ustreznega znanja ni smotrno popotovati po vsemirju. Pa vendar so veliki magi tako odločili in tisti, ki znajo delati dodano vrednost, se predvidoma ne motijo. Prav zaradi tega so bile praktično vse priprave za lažje in udobnejše življenje ustvarjene v preteklosti, medtem ko so bile inovacije v skladu s stanjem stvari le redke, in še kadar so se pojavile, vprašljive. Bojda so se ustvarjale izključno za bodoče iskalce novega in boljšega sveta. Ti so – sicer že davno v preteklosti – začeli graditi plovila, ki naj bi omogočala bolj ali manj udobno preživetje v neskončnosti vesolja. Zato morajo biti opremljena z vsem, kar lahko potnikom omogoča preživetje, poleg osnovnih dobrin so to tudi priprave za krajšanje časa in obujanje spominov na tisto, kar so pustili za sabo. Plovila za odhod s planeta so se že dolga leta oziroma celotne generacije pripravljala za svojo končno misijo. Postajala so na videz vse bolj kompleksna, opremljena z napredno tehnologijo in organskimi ostanki zemlje, vendar še vedno niso zapustila planeta. Ljudje oziroma bodoči turisti so po navodilih vodij kar tekmovali v zbiranju in prinašanju novih potrebščin na plovila, med katerimi so bila mnoga že večkrat povečana in razširjena, da bi lahko gostila vse potrebne stvari in ljudi. Kljub temu pa niso mogli vedeti, ali bodo vesoljska plovila sploh letela in ali bodo uspela prebiti zemeljsko opno. Veliki magi so zatrdili, da bodo, ko bo to zares potrebno, vendar tega že zelo dolgo ni nihče poskusil. Čas odhoda je tako dolga leta, pravzaprav generacije, ostajal v nedoločni prihodnosti. Ena od premnogih tovrstnih ladij je v pripravi, kot so še vedno in že zelo dolgo mnoge parkirane praktično povsod po svetu. Kljub neznanemu terminu odhoda je plovilo opremljeno s stvarmi, ki bi jih utegnili potniki oziroma bodoči turisti potrebovati na poti. Tu so gore tehničnih pripomočkov in aparatur, za katere so vsi prepričani, da nemoteno delujejo, čeprav jih nihče ni nikdar zares preizkusil. Tu so tudi številni objekti, ki služijo zabavi, kratkočasenju, izobraževanju oziroma indoktrinaciji in ohranjanju spomina na herojsko, a primitivno preteklost. Mnogi pripomočki in objekti so tam že toliko časa, da nihče več zares ne ve, čemu so namenjeni, kako delujejo in kaj pomenijo. Tu so veliki motorji, ki naj bi omogočali dotok vseh potrebnih snovi za preživetje ter motorji, ki bi ob dodajanju plina menda pognali plovilo v gibanje. Tu so naprave, ki naj bi v vsemirju omogočale pridelovanje hrane, ki je menda ne bo nikoli zmanjkalo, organsko-anorganska masa, ki se sama obnavlja. Tu so nekatere koristne živali in rastline, ki so že poprej zaradi nemogočih klimatskih razmer in spremenjenih življenjskih pogojev mutirale do te mere, da so predvidoma prilagojene za življenje v umetnih pogojih. Tu so tudi fosilni ostanki odmrlih živali in rastlin, ki s svojo pojavnostjo pričajo o nekdanjih principih življenja na Zemlji. Tu so tudi mogočni zemljevidi vsemirja in načrti drobovja plovila, ki bi lahko bili v pomoč pri morebitnih popravilih kompleksnih sistemov. Tu so še nekatere starejše strukture, za katere ni več zgodovinskega spomina, čemu naj bi služile, ampak kljub temu delujejo kot integralni del celotnega organizma plovil; to so velika krila, premikajoče se brezoblične gmote in nekateri tehnološko obogateni organizmi, za katere nihče več ne ve, ali so plod domišljije ali dejanske ostaline preteklosti. Vsaka stvar na plovilu naj bi imela svojo funkcijo, saj se transakcijsko usmerjena družba že dolga leta izogiba neuporabnim stvarem, ki morda nosijo zgolj simbolno vrednost. Nedvomno so se ljudje že davno odrekli tudi umetnosti, saj je ta postala popolnoma neznosna v svoji nedoločnosti in ambivalentnosti. Plovilo pa je – tako kot vsa ostala plovila širom sveta – še vedno parkirano in zasidrano na planetu, ki počasi, a vztrajno razpada in postaja vse bolj neznosen in neuporaben za njegove prebivalce, še zlasti ljudi. Odhod ves čas visi v zraku, a kot pravijo veliki magi, čas zanj še ni prišel. Še vedno obstajajo možnosti za proizvodnjo in trošenje nekaterih danosti, ki so še ostale na planetu. Menda je pred odhodom potrebno porabiti prav vse, kar je na razpolago, in šele ko ne bo ostalo prav ničesar za užiti in porabiti, bodo ljudje oziroma bodoči potniki in turisti dokončno naselili ladje in odrinili na popotovanje v neznano. Predvideva se, da v boljši svet, kjer ne bo nikoli ničesar zmanjkalo, kjer ne bo več potrebno delati za osnovne potrebščine, kjer ne bo več proizvodnje, ampak zgolj še potrošnja. Idealni svet za slehernega zdravega Zemljana. Popolna nirvana. V pričakovanju tega velikega dne sta pomembna predvsem red in disciplina, kakor tudi brezpogojna vera v boljši svet bodočnosti; šele takrat bo mogoče pozabiti vse briljantne rešitve iz preteklosti. V tekmovalni družbi, kjer so ljudje naravna konkurenca drug drugemu, ni prostora za dvom. Za dvom v dejstvo, da človeštvo živi v idealni družbi, ki mora do dokončne popolnosti zgolj še zamenjati življenjsko okolje. Ni prostora za dvome, da je nenehen napredek morda že prišel do svojega konca. In ultimativno, ni prostora za misel, da je plovilo, ki se že dolga leta in generacije pripravlja na svoj dokončni in nepovratni odhod z opustošenega planeta, nemara povsem napačna ladja.
The Wrong Ship?
|
Biografija / Biography Damijan Kracina (1970) je sodobni umetnik, ki prvenstveno deluje na področju kiparstva, kljub temu pa je njegova ustvarjalna praksa izrazito interdisciplinarna. Leta 1996 je diplomiral je na oddelku za kiparstvo in leta 1999 zaključil podiplomski študij kiparstva in videa na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Aktivno deluje in razstavlja od leta 1992, ko je soustanovil umetniško skupino Provokart. V preteklih tridesetih letih je aktivno deloval na področju sodobne umetnosti, saj je obširno razstavljal svoja dela, ustvaril in izvedel pa je tudi več kiparskih del v javnem prostoru. Med leti 1997 in 2000 je bil umetniški vodja umetniškega centra Artilerie Kluže, leta 2005 pa je bil soustanovitelj umetniške skupine Društvo za domače raziskave. Od leta 2010 je zaposlen kot profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer tudi živi in deluje. Damijan Kracina (1970) is a contemporary artist primarily active in the field of sculpture, yet his creative practice is distinctly interdisciplinary. He graduated in 1996 from the Sculpture Department and completed his postgraduate studies in sculpture and video at the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana in 1999. He has been actively working and exhibiting since 1992 when he co-founded the art group Provokart. In the past thirty years he was actively worked in in the field of contemporary art, since he exhibited extensively as well as conceived and executed number of public sculptures. In the period 1997-2000, he was the artistic director of the art centre Artilerie Kluže, and in 2005, he co-founded the art group Domestic Research Society. Since 2010, he has been employed as a professor at the Secondary School of Design and Photography in Ljubljana, where he also lives and works.
Kolofon / Colophon Izdala in založila / Published by: Zanjo / Represented by: Kustos razstave / Exhibition curator: Besedilo / Text: Postavitev razstave / Exhibition installation: Tehnična izvedba / Technical support: Lektoriranje / Proof reading: Angleški prevod / English translation: Fotografije / Photographs: Zahvale / Acknowledgements: Kostanjevica na Krki Razstavo so omogočili / Supported by:
|
||
Damijan Kracina
|
||
V MEDIJIH / IN THE MEDIA Damijan Kracina: Napačna ladja DELO, Peter Rak, 16.11.2023 DAMIJAN KRACINA: NAPAČNA LADJA Razstava Damijana Kracine
|
||