Tevž Logar
PARVA SCINTILLA SAEPE MAGNAM FLAMAM EXCITAT (1)

Latinski pregovor, ki pove pravzaprav vse o rojstvu in samem projektu Animal Tour. Veliko umetniških projektov se rodi na podlagi prijateljskih povezovanj, skupnega razvijanja idej, medsebojne komunikacije in nenazadnje z vžigom besede, spregovorjene ob kozarcu rujnega. Tako je nastal tudi ta projekt, ki odpira možnosti neuveljavljenim ustvarjalcem ne glede na barvo, reference ali moč institucije. Neizmerno sem hvaležen Željku Jermanu, (2) ki mi je s povabilom omogočil, da izven meja Slovenije predstavim mlajše slovenske likovne ustvarjalce, organizacijo, v okviru katere delujem, in nenazadnje to, da položim prvi tlak na pot, po kateri želim stopati v prihodnosti.
Povabilo je bilo torej povod in tako se je začela oblikovati ideja. Ne gre spregledati dejstva, da je projekt Animal Tour nadgradnja bazičnega projekta Galapagos, ki sta ga oktobra 2004 v ljubljanski galeriji Alcatraz na Metelkovi izvedla umetnika Damijan Kracina in Vladimir Leben, kar pomeni, da je imel projekt že na samem začetku kakovostno likovno in konceptualno zasnovo. Projekt povezuje simbolni formi znanosti in umetnosti, ki se po definiciji sicer medsebojno izključujeta, kar pa vsekakor daje novo lastnost komplementu, ki nastane iz obeh. Projekt je nedvomno aktualen, saj gre v umetnosti trenutno za fenomen povezovanja z znanostjo in novimi tehnologijami, ki jih ta prinaša. Vsekakor je treba poudariti, da gre zgolj za polemiziranje z vsebino in ne formalno, kot to počneta tako imenovani genetska in bio umetnost. Projekt Animal Tour poleg predstavitve umetniškega ustvarjanja mlajših slovenskih vizualnih umetnikov izpostavlja tudi proces povezovanja dveh srednjeveških mest in njunih tradicij, kar je izredno pomembno za same umetnike in institucije, znotraj katerih delujejo. Gre za preplet dveh različnih umetnostnih sistemov, za izmenjavo izkušenj in znanja, kar bogati tako vsakega posameznika kot tudi družbo, znotraj katere ta živi. Projekt povezuje mesti, ki se krčevito spoprijemata s problemom centralizacije umetnosti in s kompleksom odnosa do Velikega mesta in njegovih aparatov. Kulturne povezave so vedno bogatile fundus dežel in mest, zato iskreno upam, da je projekt Animal Tour tisti prvi korak, ki bo pripomogel k pogostejšemu in intenzivnejšemu kulturnemu povezovanju med mesti.
Formalno bi lahko projekt razdelili v štiri sklope, (3) ki sicer lahko nastopajo kot samostojne celote, vendar prav njihova medsebojna povezava tvori tisto pravo in najizčrpnejše sporočilo. Osrednji sklop sta zagotovo razstavi v Škofji Loki in Splitu, saj gre za izhodiščno in končno točko projekta. Razstavi sta intermedijske narave, saj umetnika Damijan Kracina in Vladimir Leben za izrazno sredstvo uporabljata tako klasične medije (slike in skulpture) kot nove medije, in sicer medije videa, fotografije in glasbe. Umetnika na humoren način posredujeta gledalcu zgodbo o ogroženosti sveta, v katerem živimo, naj bo to skozi Lebnovo antropomorfozo živali v tisočerih barvnih odtenkih ali Kracinovo vizijo prihodnosti, ki spodbuja domišljijo in gledalcu dopušča možnost lastne likovne in vsebinske interpretacije. človeške kulture in umetnost so vedno podpirale hibridne oblike bitij (kentavre, favne, sirene itn.), a je šlo pri tem vedno za idejo, ki je zagovarjala nedotakljivost telesa in njegovega nastanka. Omenjeni razstavi nadaljujeta zgodbo ustvarjanja novega sveta, ki umetnikoma predstavlja umik iz vsakdana, norenja, brezosebnega in nečloveškega odnosa do soljudi in celotne narave.

Veliki Konstruktor

Umetnost Damijana Kracine in Vladimirja Lebna želi opozoriti predvsem na nečimrnost človeka in na njegovo ravnanje z naravo in v njej živečimi bitji. Sporočilo umetnikov je povsem jasno in hkrati zaradi svoje resnice tudi grozljivo. Kaj nas čaka v prihodnosti in kakšna bo pot evolucije, če se bo nadaljeval gospodovalen odnos Velikega konstruktorja(4) do narave in živali. Umetnost, ki stoji pred vami, je zagotovo kritika politike človeka, ki v zaletavem zanosu na področju znanosti odkriva verjetno in neverjetno. Vse lepo in prav. Ne trdim namreč, da znanost ne prinaša veliko pozitivnih odkritij za človeka, vendar se ob tem pojavi ključno vprašanje: Kaj pa narava in njeni naravni procesi? Gre morda za mit o Sizifu in njegovem delu? Za rušenje ekosistemov in njihovo ponovno konstruiranje mimo procesov narave in naravne selekcije, ki jo podpira Darwinova evolucijska teorija? Koliko živih bitij bo torej zavoljo človeka in njegovega obstoja končalo tako kot prva in neverjetna Dolly? (5) Koliko "eksponatov" bo še potrebnih? Dejstvo je, da vrste mutirajo po naravni poti bodisi na podlagi procesa reprodukcije bodisi zaradi določenega geografskega dejavnika in izolacije, in opozorilo umetnikov je, da za to poskrbi narava sama, ne pa človek s svojim velikim načrtom. Vsekakor so znanost in njene panoge potrebne in nujne, da stremijo k razvoju in se nenehno razvijajo, vendar ne smemo pozabiti, da se določena etična vprašanja, ki zadevajo človeka in naravo, ne smejo ukloniti njihovemu pritisku.

Se je Darwin motil?

Ne, tokrat Darwinova evolucijska teorija ni treščila ob visok zid, ki brani zagovornike kreacionizma, (6) ampak gre za skrito vizijo evolucijske teorije s stališča umetnosti, ki kot simbolna forma stvari ne racionalizira, ampak jih komplicira. če je Darwinova teorija temeljila na raziskavah preteklosti in sedanjosti, skušata Damijan Kracina in Vladimir Leben izpostaviti komponento prihodnosti in pod vprašaj postavljata vlogo homo sapiensa in njegov dominanten odnos do narave. In kot je že zapisala kustosinja razstave v galeriji Alcatraz Jadranka Ljubičič, otočje Galapagos asociira na Darwinovo evolucijsko teorijo in dejstvo, da morajo vse vrste mutirati, da bi nastale nove, zato tudi sam izpostavljam proces mutacije, saj gre za eno temeljnih komponent v delih umetnikov. Evolucije zagotovo ne bi bilo brez mutacije, saj ne glede na to, kako malo sprememb dvojne vijačnice je pokazala zgodovina, verjamemo, da so nam prav te spremembe vtisnile podobo, ki jo nosimo sedaj. Brez mutacij in modifikacij torej ni novih vrst. Umetnika tako pišeta zgodbo, ki še ni bila napisana, saj je bila zaradi svoje skrivnostnosti ali heretične narave stalno zapostavljena in je tako ostajala na dnu kupa, v katerem so se kopičile različne teorije. Gre torej morda za teorijo, ki osamljena krmari med poljema znanosti in umetnosti? Damijan Kracina in Vladimir Leben nakazujeta na nenehen razvoj živalskih vrst, če pa se potopimo še globlje v njuno umetnost, lahko začutimo latentno sporočilo, ki pravi, da se tudi umetnost nenehno razvija, spreminja in adaptira ter s tem omogoča odlično platformo za kritiko družbe in njenih nazorov. Morda je prav zavoljo tega dejstva tovrstna umetnost odrinjena na sam rob javnega diskurza, tako kot so bile vselej odrinjene vse "nevarne" stvari.

Mitologija

Nešteto je mitov o nastanku sveta in vrst. Nešteto je razlag za naravne pojave in prav toliko je odgovorov, ki to zanikajo. Vselej je bil mit o nastanku sveta in vrst tisto, na kar so želele odgovoriti vse ideologije. Zgodovina nenehno piše o strastnih, emocionalnih in iracionalnih bitkah ideologij, naj bo to ragvedska himna o nastanku sveta, skandinavski mit, mit tibetanskih budistov, Hesiodova teogonija ali besede v Genezi, ki pravijo, da je v začetku Bog ustvaril nebo in zemljo. (7) Nato se je leta 1859 pojavil Charles Darwin s svojo evolucijsko teorijo in postavil nove temelje za nauk o nastanku vrst. V trenutku nastopa Darwinove "agitacijske brošure" (8) je mit o nastanku sveta in vrst postal bitka med religijo in ateizmom. Bitka se je bila dobro stoletje, dokler leta 1950 papež Pij XII v Humani generis ne naredi prvega koraka in začne s procesom usklajevanja krščanske vere in teorije evolucije. Naslednji korak v procesu usklajevanja sledi dobri dve desetletji po drugem vatikanskem koncilu, (9) in sicer leta 1986, ko je papež Janez Pavel II z govorom na trgu Svetega Petra skušal še tesneje povezati krščansko vero in teorijo evolucije, končni razultat pa je po pričakovanjih ostal v okvirih in interesih Vatikana. Vsekakor ne želim pogrevati preteklih bitk in izpostavljati zgodovinskih ter religioznih faktov o nastanku sveta in vrst, vendar želim na podlagi slednjih izpostaviti dejstvo, da je bila tema, s katero se ukvarjata umetnika, tista tema, s katero se je človeštvo oziroma njegovi raznovrstni "aparati" vedno ukvarjalo, naj bo to individuum ali institucija, nauk ali način življenja. Kaj je resnica in prava pot, je zagotovo eno temeljnih vprašanj, ki se poraja tudi Damijanu Kracini in Vladimirju Lebnu. Skrivnost Velikega poka(10) ali banalno vprašanje o jajcu in kokoši, ki pa stoji povsem na pravem mestu. Za človeštvo tako skrivnostno, kot je skrivnostna legenda o sireni Partenopi, (11) ki pa ponazarja osnovno etično držo človeka. Vizija umetnikov, ki se izraža skozi umetniška dela, ima torej odlično platformo za vzpostavitev novega mita, a tokrat brez kompleksa evolucionizma, s katerim ideja tokrat simpatizira in ga ne zavrača. Gre za lastno kreacijo obeh umetnikov, ki spretno krmarita med dogmami, teorijami, miti in nauki, jih ne zavračata, vendar se na njih ne ozirata, in gradita svoj svet, v katerega je možen umik in s tem vzpostavitev lastne komponente časa in prostora.

Umetnost in utopija

Je torej umetnost tisti trenutek, ko izprazniš um vseh skrbi, predsodkov, prepričanj in predstav ter pustiš umetnini, da spregovori. Potem počakaš, da zadonijo zvonovi in se zamajejo tla pod nogami. (12) Kadarkoli se osredotočimo na proučevanje umetnosti ali vanjo vgrajene intimne komponente, naj gre za zvok, barvo, gibljivo sliko ali skulpturo, vedno ustreza tako izločeni celoti posebno stanje. Gre za stanje s čutno emocionalnim poudarkom in najglobljo kontemplacijo, ki sproži čisto estetsko katarzo. Vendar beseda "lepo" ni imela vselej enake vrednosti in ni vselej pomenila isto. Svoboda ni bila od nekdaj pogoj za umetniško nadarjenost, prav tako tudi možnosti zgodovinskosti niso bile vedno predmet umetnosti. Zato nam sodobna vizualna likovna produkcija omogoča vedno nove pomene resnice preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zagotovo je umetnost najboljši medij za argumentiranje svoje pozicije, še več, Damijan Kracina in Vladimir Leben z ustvarjanjem lastnega sveta in njegovega ekosistema projicirata svojo modificirano realnost. Težnja po vzpostavitvi novega sveta se povezuje s težnjo sodobne družbe, ki vedno bolj beži v neke fiktivne konstrukte, ki predstavljajo boljši svet, a ji način življenja tega ne dopusti. Z umetnostjo pa je pobeg možen, vsaj začasno. Kljub temu da umetnika izražata razočaranje nad superiornim vedenjem človeka, je v skupnem jeziku, ki ga tvorita, dejansko mogoče začutiti optimizem, ne glede na človeške napake, sama pa upata, da bosta primaknila kamenček v mozaik ozaveščanja človeka in njegovega odnosa do narave. Kaj je torej tista prava narava našega odnosa do drugih bitij? Svet Damijana Kracine in Vladimirja Lebna nam ponuja odgovor. Pri Kracinovih bioonejih ne gre za eno izmed teratologij, (13) temveč za zgodbo o genetsko izpopolnjeni vrsti, ki živi v pustih mutagenih okoljih. Na drugi strani pa Lebnov slikarski svet polnijo živali, ki nas dobesedno nagovarjajo in poskušajo odpreti nove poti v naši domišljiji. Svet umetnikov daje možnost novim, izboljšanim, neonesnaženim vrstam, in kot pravi Sigrid Schade: "V telesih se zadržujemo. Toda telesa gredo naprej." Identitete postajajo hibridi, ki stremijo k univerzalnosti, dvojna vijačnica pa se iz generacije v generacijo spreminja, adaptivno mutira in formira nove, naprednejše vrste, ki bodo morda v novem svetu spet endemične.
človek vselej, ko je sam, v svoji eksistenčni ogroženosti in obupu, na zavestni ravni prične ustvarjati lastne konstrukcije, jim na profani ravni pripisovati ontološko digniteto in tako na minimalni ravni vzpostavljati bivanjsko ravnovesje. Je to torej ravnovesje za vse? Gre za zavesten premislek in stremljenje k boljšemu. Umetnika nam posredujeta čudovito fantazijo o sožitju vrst, živalskih in človeških, ki pa je v sedanji obliki dejansko že dolgo ni več ali pa, kot pravi Men Zel, reproducira resničnost. Prava umetnost je vselej tista, ki je najbolj iskrena do sebe in se tako lahko roga v brk vsem naukom, znanosti, zgodovini, velikim ideologijam in njihovim aparatom, saj lahko neodvisno od njih ustvari tisto, za kar bijejo, so bili in bodo bili bitko, za bitko, za bitko, ... Sporočilo umetnikov je pred vami, zatorej naj zaključim z mislijo: "Umetnost izvira iz iskanja po lepoti, a znanost iz iskanja po resnici." (14) Kaj torej išče(š) človek?

(1) Majhna iskra povzroči pogosto velik plamen. ( Latinski pregovor)
(2) Željko Jerman je hrvaški vizualni umetnik, ki je kot umetnik aktiven že od leta 1970. Je eden od ustanovnih članov umetniške post-neoavantgardne skupine "Grupa šestorice autora", od leta 1999 pa je programski in umetniški vodja galerije Ghetto v Splitu.
(3) 1. sklop: intermedijski razstavi v Škofji Loki (okrogli stolp škofjeloškega gradu) in Splitu (galerija Ghetto); 2. sklop: prevoz del med Škofjo Loko in Splitom, tekom katerega se bodo odvijali tematski pogovori, performansi in drugi dogodki; 3. sklop: izdaja publikacije, ki bo vsebovala teoretske argumente projekta in vizualno gradivo, ki bo predstavljeno na obeh razstavah; 4. sklop: dokumentiranje celotnega projekta in objava posameznih sklopov dokumentacije, tudi na internetni strani, s čimer želimo projekt narediti dostopen vsakomur. Naš glavni namen je namreč distribuiranje dokumentacijskega gradiva širši javnosti in oživljanje arhivov premične kulturne dediščine.
(4) Z besedno zvezo "Veliki konstruktor" želim izpostaviti superioren odnos človeka do narave; gre za besedno igro, ki se nanaša na film Charlesa Chaplina Veliki diktator iz leta 1940.
(5) Ovca Dolly je bila prvi klonirani sesalec in je umrla, ko ji je bilo 6 let. 14. 2. 2003 so jo uspavali, ker je bolehala za rakom na pljučih. Njeno telo je od tedaj razstavljeno v Museum of Scotland v Edinburghu.
(6) Nauk, da je bil svet ustvarjen tak, kakršen je danes, ne da bi se spreminjal in razvijal, in katoliška doktrina, da Bog ob nastanku vsakega posameznika posebej ustvari dušo. (Veliki slovar tujk (2002) Ljubljana: Cankarjeva založba.)
(7) Ragvedska himna o nastanku sveta pravi: ko so razkosali kozmično bitje Purušo, so iz delov njegovega telesa nastali vesolje, svet in seme na zemlji; skandinavski mit pravi, da je bila na začetku dežela vročine in mraza, vmes pa sta nastala velikan in krava, ki je polizala led in nastal je človek; tibetanski budisti pa verjamejo, da svet nastane, obstaja in propade ter spet nastane. (Hesiodus (1974) Teogonija / Dela in dnevi. Zbirka Kondor. Ljubljana: MK. 1. Mojzesova knjiga (1959) V: Sveto pismo stare zaveze. Ljubljana: Lavantinski škofijski ordinat v Mariboru. 1-31.)
(8) Darwin, Charles (1954) O nastanku vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem v boju za obstanek. Ljubljana: DZS.
(9) Na drugem vatikanskem koncilu (1962-1965) se je pričela velika in zelo intenzivna razprava o evoluciji in Cerkvi, in sicer na osnovi enciklike Humani generis, v kateri je Pij XII zapisal, naj se teologi ukvarjajo z vprašanji vere, in dodal, da je treba razlikovati med dokazanimi dejstvi in hipotezami, ki so bolj ali manj verodostojne.
(10) Te dni, ko pišem ta članek, sem v dnevnem časopisju prebral novico, da so znanstveniki odkrili najstarejšo zvezdo v vesolju, ki naj bi nastala 15 minut po Velikem poku, na kar nakazuje sestava elementov odkrite zvezde. Znanstveniki trdijo, da bi v taki zvezdi moralo biti malo težkih elementov, kot je železo, in veliko lahkih, kot je litij. Izkazalo se je, da je v odkriti zvezdi nenavadno malo litija in ogromno težkega stroncija. Odkritja vsekakor ne navajam kot argument, ki bi podkrepil moje besede, temveč želim z njim opozoriti, da obstaja na tisoče neznank, ki še pestijo "mit o nastanku sveta", kar nakazuje na nemoč človeka in potrjuje absurd človekovega superiornega odnosa do narave.
(11) Legenda o sireni Partenopi pravi, da je njeno truplo naplavilo na obalo Neapeljskega zaliva, kjer so jo našli tamkajšnji prebivalci. Nobeden od njih ni vedel, kaj Partenopa dejansko je in od kje je prišla. Pa vendar je bila tam, pred njihovimi očmi, in kljub skrivnostnemu izvoru in vprašanjem, ki so se porajala prebivalcem ob odkritju tega čudnega hibrida, je njeno telo ostalo nedotaknjeno, vprašanja o izvoru pa kljub radovednosti neodgovorjena. Mit je tako tudi metafora za stvari, ki jih niste nikoli vedeli.
(12) Harrison, Charles (1997) Konceptualna umetnost in problem predstavitve. V: Svet umetnosti 1997. Konceptualna umetnost 60-ih in 70-ih let. Ljubljana: Galerija ŠKUC.
(13) nauk o prirojenih pomanjkljivostih, napakah, nakazah in nepravilnih tvorbah v rastlinskem svetu (Veliki slovar tujk (2002) Ljubljana: Cankarjeva založba.)
(14) Edward George Earle Lytton, britanski pripovednik in politik.

Tevž Logar