Željko Jerman
ISKRENE ISKRICE

Vedno sem imel, še posebno ko sem oglušel, razviti šesti čut za pozitivne, človeške in artistične vibracije, kar me je tudi spodbudilo (po krajšem ampak intenzivnem druženju), da predlagam Tevžu Logarju svoboden izbor mladih umetnikov iz Slovenije, kateri bi zastopali neke nove aspekte recentne umetniške prakse. Sugeriral sem mu samo, glede na specifično situacijo in materijalne (ne)zmožnosti Galerije Ghetto, da naj ne bo nastop njegove "selekcije" prezahteven v tehničnem smislu in da zmanjša število izbrancev na minimum. Mogoče je določen "vpliv" bil tudi v dejstvu, da sem na skupnem obisku v ljubljanski Moderni galeriji na razstavi "Razširjeni prostori umetnosti 85 95"(2004.) zares močno doživel delo Damijana Kracine ; zastal sem pred hiperrealistično skulpturo (lika avtorja) in pred po tleh inštaliranimi osvetljenimi fotografijami ubitih, povoženih, krvavih mačk...in rekel: "Moj Bog, nekaj tako impresivnega in posebnega že dolgo nisem videl!" Tevž mi je predstavil še ostala dela tega umetnika, a jaz "zmešan", še posebno na autoportret z zabitim velikim žebljem v glavo. V glavnem, to je bil ves moj "doprinos" temu skupnemu projektu, s ponujeno možnostjo uporabe galerije v Splitu, kar je, kakor vidim iz Logarjevega teksta, spodbudilo trio, da razgradi in prilagodi koncepcijo na dodatno raven. Sam naslov na"mrtvem" latinskem jeziku :"Parva scintilla saepe magnam excitat (mala iskra povzroči velik plamen) motivira pozornost reka, kako se iz začetne incijative, diskusije in druženjem razvija makro projekt, kar bi rekli, da je včasih dovolj ena iskra, da razplamti ogenj. Vesel sem, da sem s povabilom podtaknil to iskro, ki je očitno padla na suhe, hitro goreče veje.
"Mislim, da bomo skupaj z Damijanom Kracinom (tisti, ki ti je bil všeč na razstavi v ljubljanski Moderni galeriji) in Vladimirjem Lebnom napravili neki projekt - in to bo čisto novi projekt. Mogoče bomo tudi s tem projektom kandidirali na slovenskem Ministrstvu za kulturo. Prosim te, da mi pošlješ tloris galerije in dvorišča, jaz pa ti bom po pošti poslal nekaj o tem projektu.
Imenuje se Galapagos, kateri se je trenutno predstavil v Ljubljani, ampak z Damijanom želimo napraviti nekaj novega za Ghetto...", tako se mi je 11. oktobra 2004 z elektronsko pošto javil Tevž, torej v obdobju, ko je ideja že "zaiskrila". Pomeni, nadgradnja Galapagosa, v katerem so neka čudna bitja; slika opice, ki praska po deblu, držeč ga kot kitaro, ter na drugi sliki - v čisto, jasno poslikani eksotični naravi "opičji" bend (poleg omenjenega lika sta postavljeni tudi dve opice podobne človeku). Normalno, v umetnikovi domišljiji lahko prepoznamo modificirane mutante, lahko pa se tudi resno zamislimo nad (možnimi) realnimi dosežki vseh deformacij (od kloniranja naprej), kar jih protipravno dela "samoimenovani" GOSPODAR SVETA, ampak pred nami je še dan sarkazem, humoreske in dobre domislice. Na kakršenkoli način pristopimo "GALAPAGOS- ARTU", je tu vedno nevprašljiva faktografija in ikonografija realnega v irealnem, mogoče na sledi mitskega in mističnega...ampak z dozo humorja.

ANIMAL TOUR je torej čisto novi projekt, sicer še v nastajanju ampak tudi v dolgem trajanju, ker razstava z avtorji potuje iz izhodišča proti cilju.
Všeč mi je namen prenašanja del iz prostora v prostor, kakor tud konotacije, ki iz tega izvirajo. Vsekakor je pomembna komponenta in pomembna, zelo pomembna je komparacija dveh faktorjev - slovenskega in hrvaškega v vseh pogledih diferentnosti izmed dveh kultur, mentalitet, pa tudi državne ureditve. Medtem ko Hrvaška še vedno komplicira z analogno angažiranimi artističnimi akcijami, čeprav so v njenem prostoru že od 70-ih let zelo podobne tendence (skupinske in individualne), Slovenija podpira in finančno pomaga svojim ustvarjalcem. No, sicer pa je to posebna zgodba, kako so se stvari razvijale (enako tudi na drugih področjih); "severnjaki" so nas, čeprav smo po razpadu jugoslovanskega sranja bili sigurno oboji poravnani, pustili daleč za seboj. Prenašati odgovornost na dejstvo, da je pri njih trajala vojna par dni a pri nas par let, je nabijanje pol pismeni raji, nad katero so Veliki Hrvatje (beri lopovi!) vzpostavili divji kapitalizem v svojo korist, v katerem ni prostora za artiste - anarhiste, tiste, kateri sovražijo katerekoli oblasti, kakor tudi ne (nad)oblasti takega značaja.
Pustimo za seboj jalova negodovanja in poglejmo dejansko stanje. Mladi Slovenci so dobili določeno podporo svojega Ministrstva za kulturo, ustvarili dela (tudi) v klasičnih tehnikah, predstavili jih bodo najprej v Škofji Loki in potem se bodo spustili v avanturo...speljat dela do Splita, vmes, ker rabijo tudi nove medije in načine izražanja, izvajat performanse, spontano komunikacijo s prisotnimi in druge akcije, ter vse to beležiti s fotografijo in videom. Ko bodo prišli v dalmatinsko "metropolo", bodo postavili intermedijsko razstavo, projecirali dogajanje, poklepetali s publiko...(ne vem kako je pri njih, ampak v Dalmaciji ljudje ravno ne marajo okroglih miz, morali se bodo zadovoljiti z oglatimi).

"Za razstavo ti vse pošljem jutri, ker imam finalni sestanek. Mislim da je dovolj, da ti pošljem svoje ime, umetnike, ime razstave ali rabiš tudi podatke organizacije, ki nam bo verjetno nudila pomoč? Mogoče je najboljše, da se napravita dva izvoda. Koliko časa rabi pošiljka, da pride v Slovenijo?"Aha, ja, tudi to je bil eden od Tevževih mejlov poslan konec prejšnjega leta, ampak mojih je še več...pa si zato mislim: da ni mogoče tudi njihova administracija tako zjebana kot naša? Skratka hočem povedati, kako smo nastop slovenskih kolegov dolgo,dolgo pripravljali...in kako zdaj skoraj pred realizacijo z žalostjo brskam po računalniški mapi, v kateri so shranjena najina dopisovanja.
Eden od problemov, ki se nahaja v delu Kracine, Lebna in Logarja je odnos na relaciji močnih kulturnih središč in tistih marginalnih - obrobnih. Škofja Loka in Split se ne moreta primerjati po velikosti, ampak glede na "civilizacijske centre moči", se lahko v tem primeru Ljubljana in Zagreb vsekakor tudi primerjata. Njihov namen je, gledan v tem kontekstu to, da s svojim delovanjem doprinesejo decentralizaciji bivalnega prostora, to pomeni, da manjša mesta ne obstajajo večno na robu dogajanja ( v temu normalno niso edini, ampak njihov neoficijalni postopek nudi samoincijativno originalno rešitev).

Med drugim se lahko vprašamo, kaj pravzaprav predstavljajo naše tako imenovane "metropole" v tej GOLBALNI VASI, v kateri se pa ve, kdo je glavni in kdo najemni delavec. Kaj pravzaprav pomenijo v svetovnih razmerah glavna mesta neke male pol alpske in pol zahodno balkanske države? Kakšen je položaj teh državic glede na globalne odnose. Objektivno, tako politično kot kulturno - NOBEDEN. Pravi CENTRALIZEM, (neo)kolonijalna moč je ohranjena delno le v navedenih državah "stare Evrope" (Nemčija, Italija, Velika Britanija, Francija...), ampak na vrh vseh teh se je dvignila, ma tako primitivna, še vedno "divjezahodna"...destruktivna USA. No, kljub temu je ta boj nasprotnih malih DIKTATUR v lokalnih okvirih čisto pravilen in ima smisel; ker bi se morali v bitki proti globalni amerikanizaciji rešiti iz naših ozkih okvirjev, da bi prišli do večjih, bližnjih vrtov, pa od njih šli proti velikim, obdelanim poljem! Vsekakor, da ne presajamo mizernih, divjih vrtnic, katere rastejo povsod, ampak da s seboj nosimo originalne proizvode lastne vzgoje, katerim se ne bi odrekli tudi vrtnarji najbolj cenjenih parkov.
Torej zadnja faza tega poskusa - dajanje vsega na vsem ljudem dostopne strani interneta, predstavlja značajno potezo te male interdisciplinirane skupine. Slikarstvo, skulptura, glasba, fotografije, makete, akcije, tekst, video zapisi in ostalo, ma karkoli nosimo v sebi, kolikor je lahko zamišljeno, je to edini način protesta proti absolutno vsem inhibicijam ter terorjem človeka nad človekom (in to aktualnega kvazikulturnega nad "barbarom"), človeka (kateri koristi znanost na zlonameren način) nad mati naravo in njenimi ostalimi vsiljevanji samo imenovanega "novega reda". In kolikor idealistično bi izgledalo, da se z umetnostnim ustvarjanjem lahko spreminja ta, v nobenem primeru pravičen svet, in sigurno ne na relaciji Škofja Loka -Split,pa intelektualnim in kreativnim avtorjem ostaja zadovoljstvo..."vsaj nekaj smo naredili, da za nami ne ostane praznina...ostajajo iskrene iskrice.

Željko Jerman